Ko se učenci soočajo z nalogami, ki jih razumejo, obvladajo in se jim zdijo smiselne, krepijo svoj občutek povezanosti, ki je osnova za odpornost in dobro počutje (Rawson 2021). Če imajo občutek, da so zadolžitve povezane z njihovimi zanimanji, so za učenje mnogo bolj notranje motivirani in učenje je tudi bolj ekspanzivno. Učenci namreč uspevajo v učnih priložnostih, ki omogočajo razvoj občutka povezanosti in ga ne ovirajo. Take priložnosti lahko ustvarjajo učitelji, ki znajo razbrati specifične pedagoške situacije in individualne potrebe ter se znajo nanje tudi ustvarjalno odzvati. Bolj kot je poučevanje prilagojeno razvojnim nalogam in zanimanjem posameznih učencev, bolj postane učenje trajnostno in transformativno. Temeljno izobraževalno dejanje vključuje osebo, ki nekoga poučuje o nečem pomembnem (Biesta 2012). Učenci imajo tako občutek, da je vse to povezano z njimi in njihovim odnosom do svojega telesa, drugih oseb in sveta.

Zato je učitelj pomemben sestavni del učinkovitega učenja. Ključna veščina učiteljev je sposobnost, da so prisotni (Rodger in Raider-Roth 2006), znajo razbrati in razumeti (pogosto nepričakovane in edinstvene) pedagoške situacije in se znajo odzvati na načine, ki so koristni za vse udeležence. To pomeni, da znajo zaznati čustveno naravnanost v trenutku in se nanjo odzvati z ustreznimi besedami, kretnjami, govorico telesa in dejanji. Učitelji morajo biti prisotni, da lahko razberejo pedagoški trenutek, učenci pa morajo imeti občutek, da jih učitelji vidijo, slišijo, prepoznajo in sprejemajo ter zanje ustvarijo učne priložnosti, s katerimi se lahko poistovetijo. Vprašanje pa je, kako se lahko takšne sposobnosti priučimo.

Odgovor smo našli v Steinerjevem waldorfskem izobraževanju – klovnsko gledališče, prilagojeno učiteljem. Ta pristop smo uporabljali in proučevali zadnjih 25 let (Lutzker 2007, 2012, Bryden in Rawson 2022), sprva z učitelji jezikov, zdaj pa tudi z učitelji razrednega pouka. V Nemčiji (in čedalje več tudi v drugih državah) večina programov za izobraževanje učiteljev po Steinerjevi waldorfski metodi vključuje klovnske delavnice, ki so bodisi del programa bodisi se izvajajo v obliki tečajev ob koncu tedna.

Delavnice klovnskega gledališča so sestavljene iz nežnega ogrevanja, med katerim se udeleženci povežejo s seboj, s prostorom in s skupino, ter iz pripravljalnih vaj, ki spodbujajo sodelovanje, igrivost in radovednost. Udeleženci v skupinah, parih ali posamezno improvizirajo, skupina pa jim med opazovanjem nudi podporo. Vodja delavnice poskuša ustvariti varen družbeni prostor v podpornem in ljubečem vzdušju, kar udeležencem omogoča, da presežejo svoje obstoječe utelešene omejitve, se sprostijo in v trenutek vstopijo s splošnim občutkom (resnično) zabavnega, igrivega in raziskovalnega razpoloženja. Proces je vedno bolj zanimiv od končnega rezultata.

Namen nalog, iger in improvizacij je, da se udeležence izpostavi perspektivi klovna, ki svet dojema z odprtim srcem in zanimanjem, življenjske dogodke pa sprejema v celoti. Težave in frustracije praznuje zaradi vseh daril in presenečenj, ki jih te prinašajo. Klovn se igra s prožnostjo situacije in skozi globlje plasti občinstva skuša prodreti prek srca, ne glave.

Morda ni videti, da gre za nekaj zahtevnega, vendar je potrebno veliko poguma, da tvegamo in opustimo priučene odzive in navade ter se odpremo trenutku in nato o njem pošteno razmislimo. Ni pomemben samo proces, da situaciji dopustimo, da »spregovori z nami«, vendar sta pomembna tudi sočasno opazovanje »občinstva« (tj. drugih udeležencev) in poznejša refleksija o procesu. Deljenje in naknadna samorefleksija sta velik del procesa odkrivanja, v katerem ostali svojo izkušnjo zrcalijo udeležencu.

Dr. Martyn Rawson d leta 1979 poučuje na waldorfskih šolah v Združenem kraljestvu in Nemčiji. Trenutno poučuje v Hamburgu in se ukvarja tudi z usposabljanjem učiteljev za magistrski program na Freie Hochschule v Stuttgartu. Poleg tega je častni profesor na nacionalni univerzi Tsing Hua na Tajvanu.

Dodatno čtivo:

• Biesta, G. J. J. (2012). Giving teaching back to education: Responding to the disappearance of the teacher. Phenomenology and Practice, 6(2), 35-49.
• Bryden, C., & Rawson, M. (2022). Theatre clowning in L2 teacher learning: An example from Waldorf/Steiner education. L2 Journal, 14(3).
• Lutzker, P. (2007) The Art of Foreign Language. Improvisation and drama in teacher development and language learning. Tübingen and Basel. Franke Verlag.
• Lutzker, P. (2012). Developing artisty in teaching: New approaches to teacher education. Research on Steiner Education, 3(1), 52-58.
• Rawson, M. (2021). Steiner Waldorf Pedagogy in Schools. A critical introduction. Abingdon and New York Routledge.
• Rodger, C. R., & Raiser-Roth, M. B. (2006). Presence in teaching. Teachers and Teaching: theory and practice, 12(3), 265-287.